Archive | april 2014

Noč knjige

Ste vedeli, da se je včeraj, 23. aprila, zgodila Noč knjige? Jaz sem zanjo slišala šele danes, ampak izgleda, da bo stvar postala vsakoletna tradicija. Sicer je pa zame vsaka noč noč knjige. Vedno sem veliko brala, tudi kot otrok. In čeprav sem domača branja redno prešpricala, sem nadoknadila z dvojno dozo čtiva po lastni izbiri. Danes moram priznat, da kar pogrešam leposlovje. Čeprav imam na knjižni polici celo morje knjig, jih je sedaj večina strokovne literature. Tudi knjižna polica ni več to, kar je bila. Če sem bila včasih pristaš principa “beri eno knjigo naenkrat”, je sedaj to popolnoma drugače in kriva je knjižna oblika. Stara dobra tiskana knjiga je stala na knjižni polici in tam sama kraljevala. Danes pa praktično vse čtivo prebiram na iPadu in čim odpreš iBooks te pozdravi cela knjižna polica. Če ti do določenega naslova tisti trenutek ni, pač izbereš drugega. Tako so v mojem ožjem izboru trenutno:

1Q84Haruki Murakami
Storm of swordsGeorge R. R. Martin (joj koliko časa je že nisem prijela v roke, serija me je že čisto prehitela)
Steve Jobs Walter Isaacson
Brain rules for babyJohn Medina (tole sem v bistvu ravno dokončala)
What to expect the first yearHeidi Murkoff, Sharon Mazel (tole berem po delih, ko se piščanec za mesec postara, preberem pripadajoče poglavje)
The no-cry sleep solutionElizabeth Pantley (sem jo dala že večkrat skozi, ampak se sproti vračam po določene namige)

In ja en kup je otroških stvari, kaj čmo. Vsaj Brain rules for baby je bila blazno zanimiva, avtor je nevrolog in razloži ogromno konceptov delovanja možganov, ki veljajo tudi za odrasle.

Sedaj se grem pa odklopit od knjig in brat Vogue.

Lahko knjižno noč vam želim!

Freakonomics

FreakonomicsPred kratkim sem odkrila Freakonomics Radio podcaste, ki so me nostalgično popeljali v davno leto 2009, ko smo vsi fanatično brali Freakonomics. Za tiste, ki se nam niste pridružili, gre za knjigo dveh ekonomistov, ki se ukvarjata z vsakodnevnimi temami tipa kako delujejo nepremičninski agenti? ali kaj je nevarnejše – pištole ali bazeni? in podobno. Naslanjata se na statistiko in korelacije, vse skupaj pa je duhovito in berljivo. Freakonomics je bila takšna uspešnica, da je doživela drugi del pod naslovom Superfreakonomics, sedaj pa prihaja še njuna tretja knjiga. Pravita, da nista hotela še enega nadaljevanja, ampak nekaj drugačnega, tako da je tokrat naslov Think like a freak. Zadeva izide 12. maja in se je že blazno veselim 🙂

Pa še nekaj povezav, da ne boste iskali:

www.freakonomics.com

Freakonomics – Amazon / iBooks / Bookdepository
Superfreakonomics – Amazon / iBooks / Bookdepository
Think like a freak – Amazon / iBooks / Bookdepository

 

Manikura

Manikura
Po tolkih postih na temo nohtov evo, še eden. Tokrat na temo celotnega procesa manikure. Vcasih je bil to moj sveti ritual, 45min ukvarjanja s svojimi rokami z gledanjem na primer Grey’s anatomy v ozadju. Opisala bom popoln postopek, ampak v resnici zelo redko naredim vse korake, sedaj pa sploh ne, ker poskušam vse skupaj čim prej opraviti, da ostane še kaj časa za druge opravke. Torej:

1. Odstranit je seveda treba star lak. Nikoli nisem brez, tako da je ta korak obvezen. Oprema: Maybelline zelen – ne smrdi, poceni je in dobro opravi svojo nalogo. Jasno se da dobit tudi dosti boljše izdelke, vendar ne s takim razmerjem cena/kakovost.
2. Odločitev, katera barva bo naslednja – to je najtežji korak 😉
3. Striženje: ne nujno potrebno, v bistvu ga v večini primerov izpustim. Oprema: sto let stare škarjice iz nekega darilnega kompleta, ki niti približno ne delujejo več tako, kot bi morale. Posledično si nohte postrižem zelo “na približno” in zadevo popravim v koraku 4.
4. Piljenje: tudi ne nujno potrebno, ampak ga ponavadi naredim. Oprema: Kiko steklena pilica za krajšanje in oblikovanje ter Kiko “papirnata” pilica za glajenje površine. Seveda sta oba koraka neodvisna, površino nohtov si pilim reeees redko in če že, ga ponavadi opravim po 5. koraku.
5.) Odstranjevanje obnohtne kožice. Dejansko sploh ni odstranjevanje ampak samo umikanje. Oprema: Kiko lesene palčke, velikokrat pa preprosto uporabim kar nohte same (to je tako, ko si v dnevno ne prineseš popolne opreme, potem pa si preveč len, da bi vstal in šel nazaj v kopalnico).
6.) Lakiranje. Eden, dva ali celo trije sloji, odvisno od odtenka. Vmes ne delam pavze, čeprav bi bilo pametno, sploh v primerih, ko so trije sloji ali že bolj gost lak.
7.) Finish. Nadlak za hitro sušenje in lesk ali mat nadlak. Zadnje čase ta korak žal pogosto izpuščam. Slabo! Mimogrede, kot vidite koraka za podlak ni. Nikoli ga nisem uporabljala, tudi ne vidim potrebe, ker nimam krhkih nohtov in mi lak zdrži nekje 5 dni. Oprema: Essence Quick dry ali Essie Matte about you.
8.) Nega kožice. To naredim zelo zelo redko predvsem pa nikoli v primeru mat finisha, ker ga uniči. Oprema: O.P.I. Avoplex Cuticle oil to go. Blazno priročna in učinkovita zadeva, priporočam.
9.) Nega rok. Ni ravno del manikure, sploh zadnjih par tednov si roke konstantno mažem s kremo, ker imam blazno suhe. Oprema: moja daleč najljubša je L’Occitanova Shea butter krema za roke, klasičns, brez dodatnih vonjev. Zadnje dni pa uporabljam kar Sephorin body butter v varianti Passion, ker leži na moji nočni omarici in je pač pri roki.

In medtem, ko sem pisala ta post, sem popolnoma pozabila, da bi si danes morala zamenjat lak. Argh!!!

O.P.I. Don’t bossa nova me around

O.P.I. Don't bossa nova me around
Tako, pa še slikica moje nove pridobitve v dejansko namazani verziji. Če se spomnite, sem že omenila, da je prispel v postu Brazilska pomlad. Paše na vse in ga je zelooo lahko nanest (to je te dni moj glavni kriterij), tako da sem ga imela že parkrat v zelo kratkem času. Ampak mi je res všeč, tako da se ga kar nekako ne naveličam. Definitivno dober nakup!

Izlet v Lipico

Ste v zadnjem času bili kaj v Lipici?

Iskreno povedano nimam posebnih otroških spominov na Lipico. Vem, da so me starši nekoč peljali v kobilarno, ampak najbrž sem bila še premajhna, da bi se kaj ohranilo. Kasneje nisem več bila. Do prejšnjega vikenda.

Bil je krasen sončen dan in pravi greh bi bil ostati v mestu. Tako smo popakirali vse tri tone potrebne opreme za oba štirinožna otroka (piščanec se je začel plazit in posledično pade v to kategorijo) in šli. V Lipici te najprej lepo pozdravi golf igrišče, nato pa prispeš do parkirišča pred vhodom v kobilarno in hotela. In ja, še vedno se da dobit kavo kljub vsem polemikam v medijih. Žal je pa to tudi vse, kar človek v Lipici dobi. Vse skupaj je precej mrtvo, ljudje bodisi igrajo golf ali piknikirajo na bližnjem travniku z otroškim igriščem. Ni nobene prave sprehajalne poti, lokalček tisto kavico sicer nudi, ampak je majhen in zaprt sam vase, poleg same kobilarne ni kaj drugega videt.

Posledično smo jo po kratkem ogledu popihali v Trst, kjer smo po porciji najboljšega sladoleda daleč naokoli nahranili še piščanca, z vodo napojili komaj dihajočega psa (bil je kar vroč dan) in se počasi odpravili nazaj domov. Mimogrede, famozni sladoled najdete v gelaterii Jazzin.